28 semaforjev in smučišče

25. 04. 2007, Alenka Jakomin

»Verjamem, da se bo vse uredilo, v petih, najpozneje v desetih letih bomo živeli normalno življenje, vendar nikoli takega kot vi, tega se zavedamo. Mislim, da nihče ne pričakuje, da bomo popolnoma brez nadzora,« pripoveduje 30-letni Rinor Beka iz prištinskega Nacionalnega demokratičnega inštituta, ko ga v odmoru med predavanji povprašam, kaj njegova generacija meni o prihodnosti Kosova ter o življenju in perspektivah »tu doli«.

Na Kosovu se je v sodelovanju z Imeldo Ogilvy pričela Londonska šola za odnose z javnostmi. Na fotografiji Ajda Ožbolt iz Imelde Ogilvy predava prvi generaciji kosovskih diplomantov.

Po obisku Marttija Ahtisaarija in februarskih demonstracijah je Priština zapeljala v svoje stare tirnice. Znan pisan vrvež mesta z visoko stopnjo avtomobilskih izpušnih plinov, ki se prepleta z vonjem po mesu z žara že v zgodnjih jutranjih urah, me pozdravi, ko stopim iz hotela na ulico. V baru za vogalom mi družbo pri listanju časopisa ob dišeči jutranji kavi, katere vonj se prepleta z gostim cigaretnim dimom, dela zgovorna 28-letna svetlolasa Lindita. Glavna tema vseh dvanajstih dnevnih časopisov, ki izhajajo na Kosovu, je še vedno vprašanje statusa in pogajanj. »Predpostavljam, da bo tako še nekaj časa,« pojasnjuje Lindita, sicer novinarka Koha Ditore, najbolj branega dnevnika na Kosovu. In kaj sicer ljudi zanima, kaj berejo, kaj gledajo? »To, kar tudi drugod: senzacionalne teme, šport, zgodbe in zanimivosti iz življenja naših estradnih zvezd, saj veš, da jih nimamo tako malo,« se nasmehne, potegne iz cigarete in posreba svoj jutranji kapučino.

Kosovo se, skupaj z Albanijo, ponaša z najvišjim odstotkom mlade generacije v Evropi. Po vojni, potem ko so nekateri preživeli v tujini tudi deset let, se vračajo, izobraženi, večina tekoče govori angleško. Edina težava je zaposlitev. Tisti, ki imajo srečo in poznanstva, pristanejo v pisarni katere od stotih nevladnih organizacij, ki delujejo na Kosovu. Zaposlitveno zanimiva so tudi nekatera, za zdaj še neprivatizirana javna podjetja, na primer kosovski PTK (telekom), kjer na veliko zaposlujejo preko zvez in poznanstev, zaposlenih pa je tako preveč. V teh podjetjih z malo sreče prejemajo v povprečju do 500 evrov plače. To je za kosovske razmere dobra evroplača. Tudi sicer je evro uradna valuta, cene so v evrih, plačuje se v evrih, podkupuje se v evrih ... »Korupcija je naš največji trenutni problem, nerešljiv. Tudi če odkrivamo nepravilnosti, jih objavljamo, javno objavimo imena krivcev ali storilcev, se ne zgodi nič. Težava je v našem pravosodnem sistemu, v organih pregona. Ne glede na to, da smo večino že sprejete zakonodaje praktično prilagodili EU, se na tem področju nič ne premakne. Toda očitno je to značilnost vseh tranzicijskih držav,« pravi Lindita, ko odhajava z jutranje kave.

Na fotografiji: kosovski vsakdan na tržnici. 

Najhuje je v zdravstvu in šolstvu. »Mislim, da učitelji ne prejmejo več kot 100 evrov, zdravniki in medicinsko osebje pa tudi ne prav veliko več, zato jih večina dela še v zasebnih ambulantah, bolnišnicah,« meni Premtim Pakolli iz Nacionalnega demokratičnega inštituta.

Sicer pa raste novo in zasebno na vsakem koraku: zasebne šole, vrtci, ambulante, večino jih odprejo kar brez dovoljenj, le z dovolj denarja. »Ženo sem zaradi vnete žile raje zapeljal v Skopje,« pojasnjuje Valon Xhaferi, direktor največje oglaševalske agencije na Kosovu, ki ima 16 zaposlenih, in pravi, da zdravstvu na Kosovu ne zaupa preveč. »Največja težava nas mladih podjetnikov je pridobivanje dobrega kadra. Če je sposoben in ima izobrazbo ter nekaj delovnih izkušenj, izsiljuje s plačo, saj se mladi zavedajo, da jih angleško govoreče ne dobim za vsakim vogalom. Težko je najti mlade ljudi, ki so pripravljeni delati 8-10 ur na dan in jih ni treba vsega učiti na novo.« Valon, oče treh otrok, je med vojno kot begunec živel na Norveškem. Pravi, da se mu je od nedela mešalo. Nazadnje je odšel kar v norveško vojsko. Po letih, preživetih v tujini, se je s prijateljem iz otroštva odločil, da se vrneta in skupaj odpreta podjetje. Fisnik, ki je nekaj časa z družino živel v Londonu in tam tudi delal, se je na koncu odločil, da bo domovini pomagal z vstopom v OVK. In potem je ostal. »Z Valonom sva idealen prijateljski in poslovni par: on je pesimist in asocialen skeptik, jaz pa ravno obratno, on ima v mobitelu 8 številk, jaz pa več kot sto, kadar se je treba pogovarjati, nastopim jaz, ko je govora o financah, je glavni on,« pojasnjuje Fisnik Ismaili, kreativec po duši in oblikovalec, ki zase pravi, da mu je včasih kar neprijetno, saj ga kot netipičnega Albanca, dvometraša z grškim profilom in več kot stotimi kilogrami, prav vsi v Prištini poznajo.

Na fotografiji: Fisnik Ismaili in Valon Xhaferi (Ogilvy Albanija in Kosovo)

In kje vidijo možnosti razvoja svoje države v prihodnje? »Kmetijstvo je naša priložnost, če bi vlada na tem področju razvila pravo zaščitno in hkrati spodbujevalno politiko, pa seveda energija,« ocenjuje 32-letni Artan Aljali. Kosovo je znano po enem od največjih nahajališč premoga v tem delu Evrope in z gradnjo še ene termoelektrarne bi lahko izvažali elektriko v Romunijo, Bolgarijo, Turčijo ... In tu je še Albanija z izhodom na morje. V nekaj letih, vsaj tako pričakujejo po najbolj optimističnih napovedih, bo zgrajena avtocesta, ki bo Kosovu omogočila kratko in poceni prometno pot do Drača, pri čemer se že nekaj časa tudi na glas govori, da je Albanija Kosovu ponudila obmorski predel za gradnjo kosovskega pristanišča. »V tem pogledu je vaša slovenska Intereuropa naredila pametno potezo z gradnjo logističnega centra za jugovzhodno Evropo. Pa tudi sicer ste Slovenci od nekdaj dobrodošli na Kosovu, dobro poznamo vaše blagovne znamke: Alpsko mleko, Gorenje, Droga ... Naši mali podjetniki radi odpirajo majhna in srednja podjetja s pomočjo slovenskih kolegov in prijateljev, ki so jih spoznali v času bivanja na začasnem delu v Sloveniji, pred leti. Pa tudi sicer slovenski kapital pogumno tipa naš finančni sektor, bančništvo (Ljubljanska banka), zavarovalništvo (Pozavarovalnica Sava), pokojninske sklade (Prva pokojninska družba), telekomunikacije,« analitično ocenjuje urednik jutranjega informativnega programa na kosovski televiziji.

Z najvišjim odstotkom mlade generacije v Evropi bo Kosovo predstavljalo v prihodnjih nekaj letih pravo potrošniško meko. Z vstopom finančnega kapitala in z generiranjem potrošnje z ugodnimi krediti generaciji med 15. in 35. letom ni treba prav veliko razmišljati, kje vse naj zapravi svoj denar. Težava kosovske ekonomije je v 97-odstotnem uvozu in 3-odstotnem izvozu, čeprav so mladi absolutni optimisti. Prištinsko nočno življenje je med tednom živahnejše od ljubljanskega, oprema in postrežba v lokalih, kot so Bamboo Smart, Reception Room, Depo, Papilon, sta naravnost osupljivi. Niki, lastnik in hkrati natakar v enem od prištinskih lokalov, pravi, da je po nekaterih ocenah v Prištini že okrog 500.000 prebivalcev. Med vojno in po vojni se je veliko ljudi selilo iz revnih ruralnih predelov v glavno mesto, kjer je bilo lažje poiskati stanovanje in možnost za minimalen zaslužek kot na vasi, kjer ni praktično ostalo nič. Zato ni čudno, da je Priština znana po rednih električnih mrkih, rezervnih generatorjih in pravem teksasu na področju kanalizacije, vodovoda in ne nazadnje plačevanja električne energije. Inkasante nemalokrat tudi fizično napadejo, zato so se v KEK (kosovskem podjetju za proizvodnjo, distribucijo in prodajo električne energije, ki ima v lasti tudi rudnike premoga) odločili za osveščevalno kampanjo. S TV reklamo poskušajo prebivalcem pojasniti, da je elektrika blago tako kot pralni prašek v trgovini, ki ga je treba plačati, če ga vzameš s police in deneš v nakupovalno košarico. Kampanjo seveda financira EU.

Sicer pa ima, urbanistično gledano, človek občutek, da v mestu nihče prav zares ne nadzira novih gradenj. »Zadnjič smo bili skoraj ves teden brez vode v pisarniških prostorih,« opisuje Fisnik Ismaili in nadaljuje: »Frajer v sosednji ulici je nekaj prenavljal in je meni nič tebi nič zaprl na ulici glavni vodovodni dotok, toda tega nihče ni vedel, in ko je delo končal, je preprosto dotok ponovno odprl. Ko smo po tednu dni imeli spet vsi v ulici vodo, smo bili zgolj izjemno zadovoljni, nihče se ni več spraševal o vzroku za vodni mrk, na mestni upravi pa tako nihče ni znal pojasniti, zakaj smo brez vode.«

»Privatizacija gospodarstva je v zaključni fazi, mi novinarji javnega radia in televizije pa v tako neprijetnem položaju, kot so bili slovenski novinarji v času vaše desetdnevne vojne. Objektivnost je v službi nacionalnih interesov in kako poročati v času pogajanj, ko je lahko vsaka izrečena ali zapisana beseda narobe razumljena? Težko. Vendar tudi tega bo enkrat konec in upam, da bodo ljudje verjeli tistemu, kar poročamo, kakor danes verjamejo albanskemu osrednjemu nacionalnemu informativnemu programu,« pravi Kurtesh Devaja, urednik informativnega programa na kosovskem javnem radiu, ki je ponosen, da je napisal že nekaj priročnikov o novinarskem poročanju in je tik pred izdajo priročna knjiga, iz katere se uči mlajša generacija, ki prihaja delat na RTV Kosovo. »Nekaterim med njimi sem pomagal do BBC-ja,« hiti pojasnjevati Kurtesh, ki je bil pred leti tudi urednik informativnega programa kosovske televizije.

Na fotografiji: eden izmed 28-tih kosovskih semaforjev. 

Skenza, 28-letna oblikovalka, mi ob večernih kulinaričnih dobrotah, ki jih premore toplo opremljena restavracija Piata (mimogrede, lastnica si je dala iz Londona pripeljati odlično oblikovane viseče luči v stilu predvojne Sicilije), zaupa, da si želi nazaj v ZDA. Po vrnitvi v domovino je našla zaposlitev, pokaže mi nekaj tiskanih oglasov, ki jih je pripravljala za Vale, nacionalnega mobilnega operaterja v času pospeševanja prodaje mobilne telefonije lansko poletje. »Super je, vendar pogrešam starše, oče je umetnik, mama dela v mestni knjižnici kot knjižničarka. V Massachusettsu, brat je ostal tam, s sestro sva se vrnili.« »Kaj pomeni Skenza,« jo vprašam. »Znanost. To ime mi je podaril moj oče, saj veš, umetnik pač.« »Oblikujem internetne strani,« pravi 22-letni Ekart in hiti pojasnjevati: »Poceni smo in dobri.« »Kaj pa sicer počneš, glede na svojo starost, s čim se zabavaš?« me zanima. »Letos pozimi sem veliko bordal.« »Bordal?« zazijam presenečena. »Tu, na Kosovu?« ne odneham. »Seveda, na Brezovici, super smučišče, na meji s Črno goro, še sedaj je tam dva metra snega, ni pa še privatizirano. Menda so lastniki Srbi, če bi vi Slovenci to obnovili, bi bilo mega!« se smeji Ekart, medtem ko treplja po ramenih prijatelja, ki je prisedel in hiti pojasnjevati, kako je pravkar zaslužil nekaj evrov. S štetjem kosovskih semaforjev. »Verjameš, 28 jih imamo! Na celem Kosovu 28 semaforjev!«

Reportaža je bila objavljena v tedniku Mladina.