Pot spominov in tovarištva ali s Kalidaysi, naprej!

10. 11. 2005,

Kalidaysi so dosegli vrhunec, delirij pa sledi v petek (jutri), ko bo razglasitev nagrajencev festivala in žur v Netcafeju. Obisk se veča, z njim pa tudi radovednost. A je to začetek oglasa za Kalidays? ... ajde, zberi se, punca.

Multiemocionalno navdušenje se mi je danes sicer malo poleglo, ker se nam nekaj projektov v agenciji kar mudi in nimam prostora prepuščati se užitkom prvega tekstopiškega festivala. Prvi pri nas in v svetu, baje.

Vstopiti v FDV-jevsko predavalnico je bilo zelo nostalgično. Ko smo prvi kandidati za komunikologe prestopili prag tega faksa (ajme, soseda, to je 12 let nazaj), se ni nikomur sanjalo, da bodo predavalnice Kina Bežigrad zamenjale lepe, nove, prizidane šolske klopi. In zdaj stojim tam, zrem v ljudi, ki prihajajo in imam tremo. Tako začetek predavanja ni mogel mimo nostalgije. Danes so mi povedali, da je tudi Aljoša, ki je predaval včeraj, oplazil s svojo nostalgijo. Kaj češ, kreativci - senzibilci. Saj tako mora biti. Želim si, da je bilo občinstvu predavanje všeč, občutek imam dober: nekaj smeha, pa diskusija na koncu, ki se ni hotela končati in nenazadnje čestitke ljudi, ki ti pomenijo. Tiste ta iskrene. Kh. In nekdo me je opomnil, da sem razdevičila festival - prvo predavanje ever. Kh. Fajn, ne?

Danes sem od prijateljice dobila tudi link do fotk na Kalidaysu in se razveselila pripisa fotki z mojo podobo (ok, zakaj ni drug profil, pa zakaj nimam boljše frizure, pa zakaj stojim ko en kavbojc za šankom???): Poglej. Zdaj sem še bolj prepričana, da je bilo predavanje ta pravo. Poveš tako, kot je. Simpl. Iz sebe. Iz svoje izkušnje. Iz svojega doživljanja. Kot misliš in čutiš. Razložiš svoj miselni proces. Svojo veliko sliko. Če jo imaš, seveda ...

Tudi moj kriterij na žiriranju prispelih del je sledil svojemu posluhu. Ko so me organizatorji povabili v žirijo, se mi je zdelo fajn. Zdaj, ko je zame vse to mimo, se mi zdi še boljše. Začelo se je premikati na področju vrednotenja in razumevanja poklica tekstopisca, ki je konfuzno še precej bolj kot je kaos v oglaševanju samem. Vsa čast Kalidaysu, Kalideju, ljudem. Za motivacijo mladih tekstopiscev se ergo ni bati. Da bi le koordinatorji teh talentov bili dobri, razumevajoči, navdihujoči, spodbujevalci in ne vase zagledani egotripaši, prepričani le v svoj prav in zaljubljeni v svoje kvazibogovstvo. Sicer pa: kdo sem jaz, da sodim?!

Za tekstopistvo z ljubeznijo,

Tadeja B. a.k.a. Zastopš